Fevdalne posesti in gosposke vile koprskih plemiških rodbin

Koprski škofje so ga že v 15. stoletju podelili plemiški družini Spelati (Spelatis), vendar je leta 1430 škof Francesco Biondi Servandi omenjeni fevd ponovno prevzel v svoje roke, saj Jacopo de Spelatis ni pravočasno zaprosil za ponovno investituro. Šest let kasneje ga je isti škof tudi izobčil zaradi protizakonitega izkoriščanja omenjenega fevda.

Kot gospodarji oziroma upravljavci tega območja, izredno ugodnega za gojenje vinske trte in oljke ter znanega tudi po proizvodnji likerjev, se omenjajo še plemiške družine Galli, Almerigotti, Brutti, Belli in Grisoni s posestjo »Villa Florida«. 

Niz nekdanjih patricijskih vil se je začel že na Debelem rtiču (Punta Grossa) z »Villo Gavardo«, ki je zdaj temeljito predelana in povečana. 

V smeri proti središču Ankarana se je na obzidani terasi sredi vrta nad cesto in morskim obrežjem med Valdoltro in Debelim rtičem ohranila nekdanja »Villa Galli«, zdaj poimenovana »Vila Andor«. Zgrajena naj bi bila že ob koncu 17. stoletja, kar je razvidno iz grba na njenem pročelju. Stavba, v kateri je danes restavracija, je bila tja do leta 1960 v lasti italijanskega odvetnika Giana Luigija Gobba.

Nedaleč od tu, vrh razgledne vzpetine severno od kompleksa bolnišnice Valdoltra, leži nekdanja »VillaManzini«. Glavna rezidenčna stavba na sredini kompleksa je še dokaj dobro ohranjena in ima na južni strani enonadstropno glavno fasado, poudarjeno z volutastim čelom. V vzhodnem delu Ankarana je nad glavno cesto med novejšimi stavbami ohranjena nekdanja »Villa Brutti«, ki ima glavno fasado opremljeno s trikotnim čelom. Več nekdanjih patricijskih vil je ohranjenih tudi na jugovzhodnem robu ankaranskega območja v bližini kompleksa nekdanje bolnišnice za pljučne bolnike. Južno od glavne ceste tako leži nekdanja »Villa Almerigotti«. 

Reprezentativna in v dokaj neokrnjeni podobi ohranjena enonadstropna baročna stavba ima rizalit sredi simetrične južne vrtne fasade. Nad vrati balkona, v osrednji osi, je vzidana plošča z grbom koprske plemiške družine Petronio in z letnico 1712. Nekdanji reprezentančni prostori v prvem nadstropju so še vsaj deloma ohranjeni. 

Sredi 19. stoletja je v vili, ki je bila takrat še v lasti ing. Benedetta Petronia, nastala prava zasebna muzejska zbirka, ki je obsegala zlasti številne grbe oziroma heraldične kompozicije, spominske in napisne plošče ter arhitekturne fragmente številnih opuščenih ali predelanih palač in samostanov iz Kopra. 

Večji del zbirke je bil postavljen v parku ob vili in kasneje prenesen v tedanji Mestni muzej za zgodovino in umetnost v Kopru (Museo civico di storiae l'arte). Vila Petronio je nato prešla v last Giuseppeja Lugnanija (1793–1857) iz vrst znane koprske plemiške rodbine, ki se je sorodstveno povezala s Petroniji. Giuseppe Lugnani, ki je že leta 1812 stopil v Rossetijev krog oziroma v društvo Minerva ter je bil leta 1843 imenovan za direktorja Trgovske in navtične akademije v Trstu, je leta 1857 umrl na svoji posesti v Ankaranu. 

Po smrti je vila prešla v last njegovih sester, ki so jo prodale tržaškemu arhitektu Pulcherju, ta pa kasneje tržaškemu Društvu proti tuberkulozi oziroma Tržaški bolniški blagajni (Cassa ammalati di Trieste). Na začetku 20. stoletja so vilo vključili v kompleks ankaranske bolnišnice in jo preuredili v sanatorij, nekdanji baročni vrt pred vilo pa so pred leti večinoma pozidali.